DIHUR | DIGITALNA HUMANISTIKA, BREZ DLAKE NA JEZIKU IN (SKORAJ) BREZ FOTK
Digitalna humanistika je že sama po sebi zanimiva zver: na eni strani raziskovalna vprašanja, viri in analitična interpretacija, na drugi strani podatki, metode, vizualizacije in tehnologije. Spletna stran raziskovalnega programa Dihur je morala to dvojnost pokazati jasno, sodobno in dovolj neposredno, da nagovori tudi študente – ne le stroke.
Glavni izziv je bil zelo konkreten: Dihur se umešča znotraj spletne strani inštitucije INZ, katere celostna podoba je bila že vzpostavljena. Projekt je moral zato nastopiti samostojno, s svojim tonom in nagovorom, hkrati pa ostati zvest vizualnemu jeziku INZ. Rešitev smo zasnovali kot uravnotežen sistem: celostna podoba INZ deluje kot stabilen okvir, znotraj katerega Dihur dobi sodobnejše grafične poudarke in bolj komunikativen ritem vsebin, prilagojen študentski publiki.
Poseben, skoraj anekdotičen izziv so bile fotografije. Naročnik je odkrito povedal, da »dobrih fotk ne bo«. Namesto da bi to obravnavali kot omejitev, smo jo vzeli kot izhodišče: stran je zasnovana tako, da deluje tudi brez fotografij. Močna tipografija, jasne grafične strukture in sodobni vizualni poudarki zagotavljajo vizualno koherenco tudi tam, kjer slike manjkajo. Edina izjema so sodelavci, ki smo jih fotografirali s svojim fotografom, da stran dobi jasen, človeški fokus.
Vsebinsko je zasnova usmerjena v razlago kompleksnih raziskovalnih procesov brez nepotrebne teže. Namesto abstraktnih opisov stran ponuja jasne vstopne točke, sodobne formate (npr. podkaste) in občutek, da se digitalna humanistika tukaj ne skriva za strokovno terminologijo, ampak jo uporablja kot orodje za razumevanje raziskovalnih vsebin.
Rezultat je spletna predstavitev, ki deluje kot samostojen projektni nastop znotraj institucionalnega sistema INZ: dovolj skladna, da je prepoznavna, in dovolj samosvoja, da je zanimiva. In predvsem taka, ki brez težav preživi tudi brez »obveznih« fotk – kar je v svetu raziskovalnih spletnih strani včasih že kar inovacija.